APDEJT.si

V postapartheidni Južni Afriki so pogosti javni protesti, ki se nanašajo predvsem na nezadovoljstvo z zagotavljanjem osnovnih storitev, kot so stanovanja, elektrika in odvoz smeti. Med letoma 2007 in 2013 je bilo povprečno več kot 11 protestov dnevno, raziskave pa kažejo, da se je število protestov v 20 letih po letu 1997 skoraj podvojilo. Zaradi neodzivnosti vlade pri reševanju teh težav protestniki uporabljajo vse bolj militantne taktike, da bi izrazili svoje nezadovoljstvo.

V Bangladešu inženirski študenti zavračajo vladno komisijo in zahtevajo novo, ki vključuje študente. V Južni Afriki se zaradi krize pri zagotavljanju javnih storitev protesti spreminjajo v bolj militantne oblike, kar kaže na potrebo po bolj odzivni vladi. V Gambiji je voditelj GMC Mai Fatty izrazil nestrinjanje s protestniki proti Pura, ki so bili pridržani zaradi nedovoljene procesije, ob tem pa poudaril pomen pravice do protesta v demokratični družbi.

V Avstraliji pravniki za človekove pravice in zagovorniki demokracije pozivajo k nacionalni zaščiti protestnikov zaradi porasta pravnih ukrepov proti njim. V Gambiji pa voditelj GMC Mai Fatty ne soglaša s protestniki proti Pura, ki so večinoma v priporu zaradi protestiranja brez dovoljenja, a poudarja pravico do protesta kot temelj demokracije.

Številni protesti v Južni Afriki po apartheidu so posledica nezadovoljstva z zagotavljanjem osnovnih storitev, kot so stanovanja in elektrika. Raziskave kažejo, da se je število protestov skoraj podvojilo v 20 letih po letu 1997, med letoma 2007 in 2013 pa je bilo povprečno več kot 11 protestov dnevno. Zaradi tega se protestniki poslužujejo bolj militantnih taktik, kar kaže na potrebo po bolj odzivni vladi, da bi se izognili stopnjevanju nasilja.